Blejsko jezero

• Izletniška točka

lega: Gorenjska

Blejsko jezero leži na Gorenjskem ob vznožju Pokljuke, ime nosi po Bledu. Jezero je tektonsko ledeniškega izvora in leži na nadmorski višini 475 m. Nekoč je bila na mestu današnjega jezera tektonska kotanja, ki jo je kasneje izklesal bohinjski ledenik. Pri tem je naletel na oviro – ogromno skalo ob katero se je drgnil in jo brusil tako dolgo, da je od nje ostalo samo še to, kar danes imenujemo otok.  Jezero je dolgo 2120 m in široko 1380 m, ima površino 1,45 km², najgloblja točka pa je v globini 30 m. Povprečna letna temperatura je 12°C. Poleti se lahko ohladite v vodi ali uživate na grajski plaži, ki vsako leto privablja množice turistov. Najvišjo temperaturo 25°C doseže voda v juliju, v zelo nizkih zimskih temperaturah pa jezero tudi zaledeni.

6 km pot okoli jezera je ravno prav dolga za lažjo rekreacijo, na primer sprehod ali vožnjo s kolesom. Pot vodi tudi do razglednih vzpetin – na Grajski grič in bližnje hribe od koder je čudovit razgled. Zelo priljubljena aktivnost je veslanje, saj se Bled lahko pohvali z dolgo tradicijo veslaškega športa in gostitvijo mednarodnih veslaških tekmovanj.

Blejski grad

Na mogočni strmi skali, ki se dviga 130 m nad ledeniškim Blejskim jezerom, stoji simbol Bleda in Slovenije – Blejski grad. Podoba gradu nad jezerom z romantičnim otočkom in cerkvijo je tista blejska značilnost, ki je skozi stoletja postala prepoznavna doma in v svetu.  Z razglednih teras gradu je izreden razgled na jezero z otokom, po deželi z Lescami in Radovljico na dlani ter po goratem svetu Karavank in Julijskih Alp.  
 

Blejski otok

Otoček sredi jezera je edini naravni jezerski otok v Sloveniji. Do otočka lahko pridete s posebnim čolnom, značilno blejsko pletno, 7 m dolg in okoli 2 m širok čoln, ki ga krmar poganja z vesli.

V daljni preteklosti je bilo na otoku svetišče staroslovanske boginje Žive, ki naj bi ga varovala Bogomila in Staroslav.  Najprej je bilo mnogoboštvo in otok s svetiščem poganski boginji ljubezni. Po pokristjanjevanju leta 745 so bili ljudje prisiljeni sprejeti krščansko vero in boginjo Živo zamenjati s krščansko Marijo. Staroslovansko svetišče je zamenjala cerkev posvečena Marijinemu rojstvu, da bi ljudje molili, pa je bila zgrajena še mala Marijina kapela.

Leta 1465 je bila na otoku zgrajena enoladijska gotska cerkev. Njena posebnost je bil 52 m visok prosto stoječi zvonik narejen iz luknjičastega kamna, ki so ga imenovali ajdovo zrnje. Cerkev je sedanji baročni videz dobila sredi 17. stoletja, na otoku pa so postavili tudi kapelico Matere božje ter znamenito stopnišče, ki ga sestavlja 99 stopnic. Še danes velja običaj, da če se želi par poročiti v cerkvici na otoku, mora ženin najprej nesti nevesto po vseh 99. stopnicah.

Legende

Krst pri Savici

O otoku obstaja veliko legend, eno je v svojem mojstrskem delu uporabil največji slovenski pesnik France Prešeren. Zgodba pravi, da je bilo na otoku svetišče staroslovanske boginje ljubezni Žive, ki sta ga varovala svečenik Staroslav in njegova hčerka Bogomila. Ko je otok obiskal vodja poganov Črtomir, sta se z Bogomilo zaljubila. V bojih med pripadniki krščanske in poganske vere je Bogomila v strahu za Črtomirovo življenje prevzela krščansko vero in ostala z očetom pri novi cerkvi. Kasneje je krščanstvo prevzel tudi  Črtomir in postal misijonar.

Legenda o potopljenem zvonu

Tako imenovani »zvonček želja« je leta 1534 vlil Franziskusu Patavinus v italijanski Padovi. Legenda pravi, da je takrat na blejskem gradu živela mlada, neutolažljiva vdova. Moža so ji ubili razbojniki in njegovo truplo vrgli v jezero, zato je zbrala vse svoje srebro in zlato ter dala vliti zvon za kapelo na otoku. Vendar zvon tja ni nikoli prispel, saj ga je hud vihar potopil z ladjo in čolnarji vred. Pravijo, da se še dandanes v jasnih nočeh oglaša iz globin. Obupana vdova je po tej nesreči prodala vse svoje imetje in odšla v samostan v Rimu. Po njeni smrti je papež posvetil nov zvon in ga poslal na blejski otok. Kdor s tem zvonom pozvoni in svojo željo sporoči usmiljeni »gospe z jezera« se mu želja izpolni.