Grad Celje (Stari grad)

Izletniška točka, lega: Savinjska

Ostanki gradu stojijo na dominantni točki, na hribu, jugovzhodno nad starim mestnim jedrom. Grad je bil v lasti Vovbrških, kasneje Žovneških svobodnikov, kasnejših Celjskih grofov (po l. 1333) in knezov. Po umoru zadnjega iz rodbine Celjskih l. 1456 je prešel v deželno knežjo posest. V 17. stoletju je počasi propadal in bil ob koncu tega obdobja prvič brez strehe. Grad je l. 1755 kupil Grof Gaisruck in ga začel uporabljati kot kamnolom. Njegovo delo je v začetku 19. stoletja nadaljeval kmečki lastnik. Po l. 1846 so zidove zaščitili in ruševine začeli počasi obnavljati. Vzdrževanje in popravljanje zidov Celjskega gradu je tako najstarejša kontinuirano potekajoča akcija prenove v Sloveniji.

Grajski kompleks sestavljata vzhodno predgradje z visokim Friderikovim stolpom kvadratnega prereza na vzpetini ter zahodno predgradje z gospodarskimi in vojaškimi objekti ter vodnjakom. Centralni bivalni del je bil dodatno zaščiten z notranjim jarkom. Najstarejši del gradu je razvit iz stanovanjskega stolpa z obzidanim dvoriščem iz prve polovice 13. stoletja, ko so ga pozidali Vovbržani (prvič posredno omenjen l. 1241). Od 13. do 16. stoletja so grajske stavbe širili po grajskem griču. Nastal je eden najbolj razsežnih srednjeveških gradov v Sloveniji.

Grad je imel trojno obrambno obzidje in široke obrambne jarke. Dozidavali, dodatno utrjevali in popravljali so ga še ob koncu 16. stoletja. Z obnovami in prilagajanji je dobil letno gledališče in razgledne terase. Notranjost ima neprimerno namembnost. Celjski grajski kompleks je najpomembnejša in največja srednjeveška grajska zasnova pri nas, tip potegnjenega gotskega gradu z romanskim jedrom in renesančnim obročem utrdb.